ENERGOKIBERNETSKA STRATEGIJA (EKS) - OSNOVNE PREMISE

1. Vaš uspeh ni odvisen od vaše inteligence, znanj in sredstev, niti ne od vašega značaja ali slučajnosti, ampak edino in samo od vaše strategije, t.j. od načina, kako usmerjate vaše sile in sredstva.

2. EKS je veda o najučinkovitejšem usmerjanju vseli vrst sil (energij) v vsakršnem sistemu. Njene zakonitosti ne veljajo samo v gospodarskih, socialnih, političnih in vojaških konkurenčnih odnosih, ampak tudi v konkurenčnih odnosih bioloških in fizičnih sil. To dokazuje njeno absolutno vrednost in zanesljivost.

3. Brez poznavanja EKS se lahko učite, delujete, proizvajate, varčujete in investirate, vendar boste po vsej verjetnosti ob tem čedalje bolj zmedeni, razdvojeni, negotovi in neuspešni, saj način, na katerega usmerjate svoje duhovne in duševne sile ni dorasel čedalje hitrejši dinamiki.

4. Z EKS boste v svojem življenju dosegli najmanj dvakrat toliko kot bi dosegli brez nje in to ne glede na to kakšna je vaša izobrazba in vaš sedanji položaj.

5. Ob EKS se boste izognili vse bolj neznosnim delovnim pritiskom. Z vedno manjšimi napori, vložki, vlaganji in stresi boste dosegali čedalje večje uspehe - že samo zaradi dejstva, da boste izkoriščali naravne avtomatizme.

6. Vaš uspeh ne bo samo gospodarski, ampak bo tudi družbeni (varnost, priznanje, veljava, neodvisnost, vpliv) in psihični (sproščenost, zadovoljstvo, zdravje in sreča).

7. Ob EKS boste lahko kos svojim "težkim" predpostavljenim, konkurenci, pomanjkljivi izobrazbi, družbenemu nepriznanju ipd. Absolvent osemletke bo ob EKS uspešnejši od visokošolskega absolventa brez EKS.

Osnovna načela energokibernetske strategije (EKS):

-  Svojih razmišljanj, moči in sredstev ne vstavljajmo na široko in razcepljeno, temveč koničasto in koncentrirano.

-  Ne selimo se pri svojih prizadevanjih, temveč se ustalimo v neki družbeni skupini; z naraščajočo silo privlačevanja se prvotna ozka in pregledna skupina razširi od sebe.

-  Ne razvijajmo se po prenešenih zgledih, učnih načrtih ali modernih vzorcih na velike kupe, temveč na najbolj občutljivo vrzel svoje ciljne skupine - to pomeni na ozko grlo, ki jo najmočneje ovira pri njenem obstoju in razvoju. S tem postanemo avtomatično njena optimalna dopolnitev in s tem jeziček na tehtnici njenega delovanja.

-  Ne razvijajmo se v širino in popolnost, temveč v globino. To pomeni težiti k čedalje bolj osrednjim problemom, s čimer se avtomatično vrastemo iz naloge in skupine, ki je v začetku majhna, v velike naloge in skupine. To se dogaja ob optimalnem obvladovanju vsakokratnega položaja.

Fazni pristop k EKS in njeni učinki

Postavlja se vprašanje, kako priti iz sedanjega prevladujočega stanja razcepljenosti, do osredotočanja svojih razmišljanj, sil in sredstev na ozek problem neke ozke ciljne skupine. Predvsem je za to potrebna motivacija; zavedati se moramo, da je vprašanje prehoda od sedanje razcepljenosti na osredotočanje na reševanje ozkega problema ozke ciljne javnosti najbolj odločilen problem našega nadaljnjega razvoja.

Za olajšanje tega prehoda je EKS razvila zaporedje faz, ki gladko prehajajo ena v drugo. Nakazana pot je enostavna in nerizična in po njej lahko krene vsak.

Napaka priučenega linearnega razmišljanja je ta, da se ob odločitvi za neko pot njen potek že na začetku poskuša načrtovati v vseh podrobnostih. To je napačno. Glavni poudarek pri procesu pospešenega samoučenja in samoorganiziranja, ki ga sproži EKS je zato tako na pravilni smeri kot na pravilnem vrstnem redu. Glavno je, da smo pravilno usmerjeni in ni potrebe, da se že na začetku obremenjujemo z mislimi na naslednje korake. Predpostavke za nadaljnje korake se razvijajo sproti od sebe in to na način, ki so ga na začetku ne moremo niti predstavljati. Sposobnosti, motivi, sredstva in odnosi, ki jih bomo potrebovali za nadaljnji razvoj se v procesu učenja in samoorganiziranja razvijejo od sebe in to bolje in bolj organsko, kot bi to lahko kdorkoli lahko načrtoval.

Analize, ki jih EKS priporoča v posameznih fazah nam ni treba izvajati perfekcionistično. To so predvsem misleni vzorci, ki naj bi naša raztresena razglabljanja v posameznih fazah osredotočali na določene naloge. Ob tem pogosto prihaja do miselnih prebliskov, ki navidezno nimajo nič opraviti z analizo, ki jo v posamezni fazi izvajamo. To je posledica energijskega procesa: razmišljanja je treba zatesniti, kdaj pride do "vžiga" ne moremo predvideti, vendar do njega gotovo pride. Devet priporočenih faz ima za posameznika in posamezno podjetje različen pomen, odvisno od tega, v kakšni meri je napredovala njegova socialna integracija. Mnogi sprva razpolagajo samo z zmesjo znanj, izkušenj, odnosov in proizvajalnih sredstev ter morajo najprej preveriti, kaj s tem lahko počnejo. Drugi pa so se ustalili v neki nalogi (npr. davčno svetovanje ali izdelava nekega izdelka), zaradi česar so si pridobili specifična znanja, specifične odnose ipd., ki jih načeloma ne bi smeli, niti mogli opustiti. Težišče pri le-teh je na vprašanju kako naj se na njihovem področju razvijajo hitreje in z večjo gotovostjo.

Devet faz vodi do naraščajočega osredotočanja razmišljanj, sil in sredstev na ozek problem ozke ciljne skupine. Avtomatična posledica naraščajočega osredotočanja je pogostejše ponavljanje podobnih problemov, razmišljanj, rešitev, stikov in rezultatov. Avtomatične posledice teh čedalje pogostejših ponavljanj enakih problemov, rešitev, stikov in rezultatov so prikazane na sliki v uvodnem orisu EKS.

Opisani proces sprožimo z osredotočenjem na nek ozko orisani problem neke ozke ciljne skupine. Vse ostalo in s tem tudi sposobnosti, ki so potrebne v nadaljnjem poteku, motivi, sredstva in odnosi se pri tem razvijejo od sebe.

Od čisto racionalnega do intuitivno-racionalnega ravnanja

Pri postopku devetih faz, opisanem v nadaljevanju ne gre toliko za same faze, kot za njihovo medsebojno prepletanje in učinkovanje.

1.Faza: Katere posebne lastnosti imam, oziroma jih ima moje podjetje?

Napaka prevladujočega sistema izobraževanja in prevladujoče mentalitete je ta, da zanemarja razlike med posamezniki in da z njimi poskuša ravnati na enak način, da bi jih naredilo čimbolj med sabo podobne, namesto, da bi razlike med posamezniki zavestno poudarjal, tako kot to dela narava. Namesto, da bi bil vsak takšen kot so drugi, bi moral vsak postati optimalna dopolnitev drugih.

2. Faza: Analiza posebnih močnih točk (analiza razlik)

V čem se najbolj izrazito razlikujem od svojih konkurentov? Iz analize svojih lastnosti (lahko po brainstormingu) je treba razviti jasen profil lastnosti - po potrebi v več stopnjah.

4. Faza: Od problema do ciljne skupine

Za vsakim problemom so ljudje, ki jih ta problem obremenjuje. Mnogi specialisti se nehote odpovedujejo možnostim uspeha s tem, da se razvijejo v napačno smer. Razvijajo se namreč v smeri teoretičnega ideala svojega strokovnega področja, namesto v smeri realnosti ljudi, ki problem dejansko imajo. Na ta način dobijo sicer znanstveno sposobnost, da problem ob teoretičnih pogojih idealno rešijo, ne pa družbene sposobnosti, da ga v dejanskih okoliščinah dejansko rešijo. Prva smer vodi do naraščajočega odtujevanja in izolacije, druga pa k naraščajočem zavedanju resničnosti in k naraščajoči integraciji.

5. Faza: Izbor med možnostmi

Izhajajoč iz svojih odnosov napetosti človek avtomatično razvija zamisli. Ta naraven proces razvijanja zamisli je prekinjen spričo vseprisotne razdrobljenosti, medtem ko se ob naraščajočem osredotočenju na neko ciljno skupino stopnjuje do preje nezamisljive ustvarjalnosti in plodnosti.

6. Faza: Profiliranje

Za reševanje nekega določenega problema neke določene ciljne skupine postati izrazita »špica« pomeni biti uspešnejši, kot če bi bil povprečen v reševanju mnogih problemov različnih ciljnih skupin. Vendar osredotočenje na nek ozko orisani problem neke ozko orisane ciljne skupine zahteva pogum: namesto da bi izkoriščal vse svoje številne možnosti delovanja pri številnih ciljnih skupinah, je treba zaupati svoji najbolj izraziti kvaliteti in to delovanje osredotočiti na samo eno ciljno skupino. V začetku človek niha med mnogimi možnostmi - pri tem se postavlja vprašanje, kako naj se, izhajajoč iz svoje podzavesti, odloči za eno od njih in se v čedalje večji meri pri njej napreza.

7. Faza: Diferenciranje ciljne skupine

Če so občutki, sile in sredstva premajhni, da bi bili pri reševanju nekega določenega problema neke določene ciljne skupine izrazito boljši, je treba svojo izbrano ciljno skupino razdeliti na pregledne podskupine. Za neko manjšo skupino biti najboljši omogoča hitrejšo in bolj zanesljivo rast, kot če bi bili za neko večjo skupino samo povprečni. Večina nas greši v tem, da si postavljamo večje probleme in ciljne skupine kot bi jih lahko nadzorovali in obvladovali. Namesto da bi se z doseganjem zanesljivih uspehov ob reševanju majhnih problemov preglednih ciljnih skupin usposabljali za reševanje čedalje večjih problemov, se ob vplivu šol in izobraževanja že vnaprej precenjujemo in prevzamemo ter postajamo zmedeni in frustrirani od velikih problemov velikih ciljnih skupin.

8. Faza: Kibernetsko najbolj učinkovita točka (minimalni faktor, minimalna skupina, minimalno ozko grlo)

Princip EKS uči svoja razmišljanja, sile in sredstva bolj koničasto od drugih osredotočiti na kibernetsko najbolj učinkovito točko in s tem hitreje rasti. S tem se lahko odpovemo bočnemu varovanju, s čimer se izognemo drobljenju razmišljanj, sil in sredstev, ki bi jih to sicer od nas zahtevalo. Zato se moramo naučiti, da kibernetsko najbolj učinkovito točko v vsakem položaju hitro in z gotovostjo opredelimo. Z rešitvijo predhodnih sedmih faz smo se kibernetsko najbolj učinkoviti točki že močno približali, tako da se navadno izlušči sama od sebe. Na ta način se v EKS organsko integrirajo zakonitosti rasti, ki jih je odkril Liebig.

9. Faza: Temeljna in stalna družbena naloga (življenjsko poslanstvo)

Človek (in podjetje) se mora v svojem osredetočanju na problem in ciljno skupino ustaliti, s čimer (paradoksalno) postane ob svojem prilagajanju na spremenljive se okoliščine bolj gibljiv. Za vsakim današnjim problemom obstaja nek globlji, osnovnejši problem. Namesto da bi se razdajali mnogim problemom mnogih ciljnih skupin, bi morali nek problem neke ciljne skupine čedalje temeljiteje analizirati in reševati. Posledica te ustalitve je močnejše psihično in družbeno prepletanje. Čim pogosteje se ponavljajo enaki problemi, razmišljanja in stiki z okoljem, tem bolj avtomatično reagiramo mi sami in okolje z nami. Probleme rešujemo na vidno bolj avtomatičen način in tudi naši kupci, dobavitelji, sodelavci itd. prihajajo k nam čedalje bolj avtomatično. Posledica je močnejše avtomatiziranje in s tem učinkovitost lastnih postopkov in stalnejša družbena povezava med nami in okoljem.

Linearni način razmišljanja, na katerega nas že od mladih nog dresira uradno izobraževanje je napačno in je osrednji vzrok naraščajočih težav človeka in družbe. Ob linearnem načinu razmišljanja človek ustvarja kaos, misleč da dela dobro. Nasprotno pa EKS človeka navaja na spiralni način razmišljanja, kar mu omogoča, da se nepredstavljivo bolj učinkovito uči, razmišlja in deluje in s takšnim ravnanjem razvija bolj učinkovito in bolj harmonično družbo. Poleg tega je EKS skladna z ekologijo, biologijo ter s molekularnimi, atomskimi in kvantnomehanskimi razvojnimi procesi.