1. Uvod

Regionalno planiranje v Sloveniji se je za časa prejšnjega režima odvijalo v okviru Zavodov za (prostorsko) planiranje in tedanjih (velikih) občin. Po prehodu na nov družbeno-gospodarski sistem in zlasti še po razbitju velikih občin so te dejavnosti zamrle, sam pojem planiranja pa je v prehodnem obdobju postal malodane bogokleten. To je bilo povezano tudi z naraščajočim centralizmom in ustavno nedorečenostjo glede pokrajin kot vmesnih stopenj upravno-prostorske ureditve.

Regionalno planiranje je postalo ponovno aktualno ob koncu devetdesetih let in to izključno "po zaslugi" Evropske unije (EU), ki uresničevanje svojih razvojnih programov (Phare ipd.) pogojuje z obstojem regionalnih planov, ki opredeljujejo prednostna razvojna področja. V minulih letih je tako po vsej Sloveniji potekala vrsta strokovnih seminarjev, "delavnic" in podobnih podvigov na temo regionalnega planiranja s ciljem prenašanja evropskih postopkov in praks v Slovenijo kot kandidatko za vstop v EU. V teh izobraževalnih programih, ki jih večinoma vodijo strokovnjaki iz EU, se oblikuje nov rod slovenskih regionalnih planerjev, vzporedno pa poteka postopek oblikovanje regionalnih razvojnih agencij (RRA) kot strokovnih nosilk regionalnega planiranja.

V ta dogajanja se vključuje tudi Primorska, z nekaterimi posebnostmi sicer, glede na to, da njeni statistični regiji (Obalno-kraška in Goriška) mejita na EU in sta skupno s sosednjo deželo Furlanijo-Julijsko krajino upravičenki skupnih čezmejnih razvojnih programov Phare - Interreg. V tem času se je na Primorskem že dodobra oblikovala mreža RRA, ki v glavnem prostorsko pokrivajo posamezne upravne enote (t.j. nekdanje "velike" občine). Poleg regionalnega planiranja in pospeševanja splošnega regionalnega razvoja so njihove zadolžitve še pospeševanje malega podjetništva in zaposlovanja, razvoj podeželja, čezmejno sodelovanje in promocijska dejavnost (z različnim poudarkom po posameznih ustanovah). V tem času je v končni fazi izdelava regionalnih razvojnih programov obeh statističnih regij. Predhodno - ali vzporedno - so v minulih letih na Primorskem potekali tudi nekateri planski programi na sub-regionalnih ravneh (Razvojni program Koper 2020, Regionalni razvojni program za Kras in Brkine, Pilotski projekt Kras - sedaj pred izvedbeno fazo).

Namen tega članka je bralca - kot pripadnika regionalne skupnosti - seznaniti s pristopi k sodobnemu regionalnemu planiranju in s tem povezanimi postopki. To področje je namreč - vsaj kar zadeva koncepte - zaenkrat še pretežno zaprto v strokovnih krogih. Pri tem so upoštevani novejši viri in primeri, ki so nam jih na izobraževalnih procesih posredovali strokovnjaki regionalnega planiranja iz EU.

2. Sodobni pristop k regionalnemu planiranju

Prvi pogoj za uspešnost postopkov regionalnega planiranja je dobra teoretična osnovanost pristopa. Metodološki pristop naj temelji na predpostavkah in iztočnicah sodobne, inovativne razvojne regionalne strategije.

Temeljno pojmovanje sodobnih regionalnih politik in s tem ena od najvažnejših premis vseh strateških planskih pristopov je samovzdržnost vseh razvojnih postopkov. Poudarek je vsebolj na srednje- in dolgoročnih učinkih gospodarskih in političnih posegov. Posledica teh sprememb je globoka preobrazba tako analitične osnove kot razvojnih konceptov, kot tudi praktičnega izvajanja in strateškega usmerjanja ukrepov in projektov regionalne politike.

Za sodobne postopke regionalnega strateškega planiranja je značilno preseganje tako pristopov v obliki pospeševanja posameznih projektov, kot pristopov potom masovnih, razpršenih posegov (intervenc). Namesto tega uveljavljajo pristope kot so dolgoročni integrirani razvojni programi ter izraba sinergij in komplementarnih učinkov posamičnih ukrepov. Razvojno planiranje in regionalno politiko danes obravnavajo kot izredno dinamičen proces, ki se prilagaja splošnim gospodarskim in družbenim okoliščinam, pri čemer se stalno spreminja ob samopreverjanju svojih ciljev, nadziranju doseganja ciljev in neprestanem preverjanju stopnje izvrševanja.

Glavni problem vseh razvojnih prizadevanj je omejenost razpoložljivih finančnih, gmotnih in človeških virov, potrebnih za uresničevanje količinskih in kakovostnih ciljev. Ta okoliščina po eni strani narekuje višje standarde, posebno še kar zadeva razporejanje sredstev, po drugi strani pa kar zadeva učinkovitost ukrepov regionalne politike. Zato je osnovno merilo, ki vpliva na uspešnost regionalne razvojne strategije, ciljna poraba virov in sredstev ter posebno še stopnja učinkovitosti posegov (intervenc).

Tako je vplivnost regionalnih strategij močno odvisna od stopnje osredotočenosti ukrepov, ki se nanašajo na notranje regionalne zmogljivosti, tako s prostorskih kot objektivnih vidikov. Učinkovita izraba notranjih regionalnih prednosti (močnih točk) bo vplivala na pospešeno oblikovanje novih projektov in podjetij, s čimer prihaja do pomembnega in samovzdržnega pospeševanja procesa regionalne rasti. To dejstvo navaja na to, da bi si morale regije močno prizadevati po vključevanju v makroekonomske (evropske, nacionalne, medregionalne) strukture in po izboljševanju svojih povezav s sosednjimi gospodarstvi, da bi se na ta način znatno okoristile od svojih znotrajregionalnih razvojnih procesov. To v praksi pomeni, da pridobijo strateški in planski dejavniki v teku regionalnih razvojnih procesov veliko na pomenu, glede na klasične empirične analize.

Poleg tega današnja regionalna strategija nujno na veliko presega klasična področja ekonomskih politik in prostorskega planiranja. Ti enodimenzionalni pristopi v Evropi niso več sposobni prilagajanja zahtevam sodobnih regionalnih gospodarstev. Današnja inovativna regionalna razvojna strategija zaobjema široko pahljačo dodatnih vidikov. Zato so današnje uspešne regionalne strategije osnovane na preglednih integriranih razvojnih programih, ki so še posebno usmerjeni k učinkoviti izrabi sinergijskih in komplementarnih učinkov med posameznimi ukrepi in projekti na različnih področjih politike.

Večja kompleksnost regionalnih planskih procesov pomeni tudi bistveno večja prizadevanja na področju vodenja (managementa) in usklajevanja. V praksi to zahteva nove postopke načrtovanja in izvajanja regionalnih razvojnih zasnov, ob upoštevanju osnovnih načel sodelovanja, soudeležbe in partnerstva, kot npr. to predvidevajo evropski strukturni skladi.

Zato so decentralizirani postopki, krepitev elementov soudeležbe pri regionalnih odločitvah in dosledno spoštovanje načel subsidiarnosti bistveni pri vplivanju na sposobnosti regije, da se z dinamičnimi planskimi inštrumenti sooča z nalogami finančne ekspanzije, zahteve po samovzdržnosti in zahteve po prilagajanju hitrim spremembam v globalnem gospodarskem okolju.

Spričo dejstva, da se na razvojno politiko ne more več gledati kot na nalogo, ki je izključno v pristojnosti osrednje administracije in uradov, bi morale regionalne strategije v čedalje večji meri kombinirati pobude in pristope “od vrha navzdol” in “od spodaj navzgor”. Ne samo zaradi upoštevanja načela subsidiarnosti, ampak tudi zaradi potrebe po večji strokovnosti regionalnih in lokalnih oblasti, ki bi morala biti na razpolago za razvojni proces.

3. Vloga, sestava in vsebina regionalnega razvojnega plana

Vloga regionalnega razvojnega plana

Regionalni razvojni plan naj bi, skratka, opredelil bodoče razvojne izglede regije kot tudi strateški okvir za njihovo uresničevanje.

Sestava in vsebina RRP

Sodobno oblikovani RRP navadno vsebuje naslednje sestavine:

1. Regionalna strateška analiza:

2. Vizija, cilji in strategija:

3. Izvajanje:

4. Razvojni in operativni cilji

O ciljih lahko govorimo, ko jih opredelimo, oblikujemo in jih kot takšne obravnavamo, t.j. če za njihovo doseganje uporabljamo posebna sredstva. Razvojni cilji so želeni vplivi političnih posegov, za katere se zdi, da jih je težko doseči.

Ugotavljanje doseganja ciljev je možno samo, če so oblikovani operativni cilji. Operacionalizacija zahteva takšno opredelitev ciljev, ki omogoča izkustveno ugotavljanje stopnje njihovega doseganja. Prvi pogoj pri tem je merljivost stopenj doseganja v vrstilnem in splošnem smislu, ob določanju meril v smislu prostora in časa. Sistemi ciljev vsebujejo močno razlikujoče se (diferencirane) in oprijemljive (konkretne) ravni, začenši z enim ali več splošnimi cilji, vse do merljivih časovnih meril ali kazalnikov na spodnji hierarhični ravni.

5. Opredelitev strateških področij delovanja

Na osnovi strateških iztočnic iz predhodnih faz in na osnovi opredeljene strateške vizije je treba opredeliti takoimenovana strateška področja delovanja (SPD), kot prednostna področja z vidika posameznega lokalnega območja. Možni primeri SPD, kot jih navaja teorija (področja so samo nakazana, dejanska SPD je treba izbrati na osnovi strateških iztočnic SWOT analize):

Za vsako opredeljeno SPD mora biti nato razviti sistem ciljev, kot je opisano predhodno.

Tem postopkom sledi izvedbena faza RRP (projekti).

# # #