Uvod

Skupna značilnost regionalnih razvojnih programov vseh slovenskih regij, ki so v glavnem dokončani in pred začetkom izvajanja, je ta da na prvo mesto med ukrepi pospeševanja gospodarske rasti in razvoja človeških virov postavljajo malo podjetništvo. Najbolj uveljavljeno operativno sredstvo za to so - poleg izobraževanja kadrov - pobude "teritorialnega" značaja, t.j. vezane na določen prostor in infrastrukturo. Mednje sodijo poslovne (obrtne in industrijske) cone, podjetniški inkubatorji in tehnološki parki. Ti projekti so vsebinsko medsebojno povezani in njihove tematike se prepletajo. V širšem smislu so vse te pobude namenjene pospeševanju regionalnega in lokalnega podjetništva, s tem da so inkubatorji bolj umetelno (sofisticirano) sredstvo od poslovnih con, tehnološki parki pa so v tem smislu najpopolnejši. Opaziti je tudi težnjo po preobražanju utečenih poslovnih con v podjetniške inkubatorje, dobrih inkubatorjev pa v tehnološke parke.

V ta dogajanja se vključujeta tudi obe primorski regiji, na nekaterih področij pionirsko (Inkubator Sežana), na drugih pa kot zasledovalci razvitejših okolij (tehnološki parki in poslovne cone). Območno gledano je še najmanj tovrstnih pobud v istrskem Primorju, kjer životari par poslovnih con in kar nekako ni v skladu s siceršnjo dobro gospodarsko razvitostjo tega območja.

V članku se osredotočamo na tehnološke parke (Primorski tehnološki park) in sorodne pobude (PIC Sežana, Inkubator Sežana) in na In Prime kot "krovni" program omenjenih in drugih inovativnih pobud; v prvem poglavju pa zaradi boljšega razumevanja podajamo "globalni" okvir, kamor se ti programi in projekti vključujejo.

TEHNOLOŠKI PARKI IN SORODNE USTANOVE - GLOBALNI TRENDI

1.1. Splošno

Prvi znanstveno-tehnološki park je v ZDA nastal ob standfordski univerzi v zgodnjih petdesetih letih. V njem sta svojo rast - med ostalimi - začeli podjetji Hewlett-Packard in Varian Associates, kasnejši znani multinacionalki in vzorčna primera uspešnosti teh ustanov in dokaza upravičenosti podpore in možnosti vračanja vloženih sredstev. Temu parku - pionirju so sledili številni drugi in to na pobudo velikih univerz, ki so na ta način spodbujale udejanjanje lastnih znanstvenih in tehnoloških dosežkov v gospodarstvu, s tem pa tudi spodbujale gospodarsko rast lokalnega območja. Bistvenega pomena pri tem je bila neposredna fizična bližina med raziskovalnimi ustanovami in laboratoriji ter med podjetji - uporabniki. V ZDA sedaj obstaja okoli dvesto velikih znanstvenih parkov, ki so tako po površini, kot po številu nameščenih podjetij neprimerljivi z evropskimi parki.

S časovnim zamikom se pojav prenese tudi v Evropo in postaja vse bolj masoven v zadnji tretjini preteklega stoletja. Pojavne oblike, predvsem pa še poimenovanja tovrstnih ustanov so številna; raziskava opravljena v EU na začetku devetdesetih let navaja kar dvajset njih: znanstveni parki, tehnološki parki, raziskovalni parki, inovacijski centri, podjetniški centri, tehnopolisi, poslovni (business) parki ipd.

IASP -  svetovna zveza tehnoloških parkov kot tehnološki park (TP) opredeljuje formalne in operativne povezave podjetij z eno ali več univerzami, raziskovalnimi centri in drugimi znanstvenimi ustanovami, nastale z namenom pospeševanja novih znanj, tehnologij in podjetniških veščin v gospodarsko prakso.

Vsebinsko je pri tem - ne glede na poimenovanja - bistveno razlikovanje med znanstveni parki kot para-univerzitetnimi ustanovami in med ostalimi ustanovami (v nadaljevanju: tehnološki parki - TP), ki jih EU opredeljuje kot pobude (institucionalno) in območja (prostorsko) na katerih so nameščena podjetja, ki opravljajo dejavnosti raziskav in razvoja, proizvodnje in trženja storitev (t.j. proizvodne in tržne aplikacije visokih tehnologij). TP se razlikujejo od znanstvenih in raziskovalnih parkov po večji teži, ki jo dajejo proizvodnim dejavnostim in po manjši udeležbi akademskih ustanov, katerih morebitno sodelovanje ni bistveno. V nekaterih primerih je med obema vrstama ustanov težko potegniti ločnico, v Italiji pa v večini primerov sploh nosijo naziv znanstveno-tehnološki parki ( Parchi scientifici e tecnologici - Pct).

TP so nastali kot sredstvo za premoščanje kulturnih razdalj med podjetniškim svetom in akademskim ter raziskovalnim svetom, ki so otežkočale medsebojno komuniciranje in sodelovanje ( user friendly knowledge management) . Njihova glavna naloga je vzpostavljanje in pospeševanje odnosov med podjetji, raziskovalnimi in univerzitetnimi ustanovami, finančnimi ustanovami in ustanovami javnega sektorja in to tako na lokalno-regionalni ravni kot na mednarodni ravni, saj navadno prihaja do mednarodnih mrež povezav.

S temi lastnostmi so TP postali pomembno sredstvo strategij gospodarskega razvoja na raznih ravneh, tako nacionalni kot nižjih. Posebno še so se parki izkazali kot eno najuspešnejših sredstev za pospeševanje regionalnega in lokalnega razvoja. Še posebno je pomemben njihov vpliv na področju "človeškega dejavnika", saj pospešujejo vzgajanje novih raziskovalnih kadrov. Pomemben je tudi prispevek parkov k mestnemu urbanizmu, saj navadno nastajajo na opuščenih industrijskih zemljiščih, ki z novo vlogo oživijo. Zato posamezne regije ustanavljajo TP kot sredstvo svojega gospodarskega razvoja in sistematično pritegujejo podjetja vanje - dejavnosti trženja mest in lokacij.

1.2. Načela delovanja tehnoloških parkov

Osnovni način delovanja TP je ta, da podjetjem nudijo prostorsko namestitev v infrastrukturno vsestransko urejenem okolju in vrsto storitev, pri čemer prevladujejo tako imenovane storitve naprednega terciarja, s poudarkom na olajšanju dostopa do sodobnega tehnološkega znanja in opreme. Parki pospešujejo prenašanje novih tehnologij v podjetniško tkivo, predvsem še v mala in srednja podjetja (MSP), čeprav sodelujejo tudi z velikimi podjetji na področju inovacij izdelkov, postopkov in storitev. Znotraj parkov tako prihaja do znanstveno-tehnoloških in sektorskih specializacij, ki so navadno usklajene z nacionalno raziskovalno politiko, ki jih podpira. TP so se izkazali kot ena od najučinkovitejših oblik pomoči in spodbujanja razvoja podjetništva, zasnovanega na naprednih tehnologijah.

Z vidika podjetij, ki so v parku nameščena je posebna prednost delovanje v visoko stimulativnem poslovnem okolju, ki ga preveva duh inovacij in visokih tehnologij. V tem okolju laže pridobivajo potrebna podjetniška znanja in laže izrabljajo sinergije z drugimi proizvodnimi in storitvenimi podjetji. Za vstop v park podjetja navadno potrebujejo poslovni načrt.

Da bi bil funkcionalen, mora imeti TP ozko opredeljeno področje delovanja, kot: nudenje storitev podjetjem, ki so v njem nameščena; pospeševanje nastajanja in razvijanje inovativnih podjetij; opravljanje specifičnih storitev (raziskava trga ipd.) za ta podjetja; usmerjenost k podjetjem novih tehnologij (informacijska tehnologija - IT, multimedialnost, biotehnologija ipd.); usmerjenost k podjetjem posebnih proizvodnih sektorjev - podjetniškim grozdom ipd. Presplošna usmerjenost nekega TP, npr. na vsa gospodarska področja, na vsa podjetja matične regije ipd. se izkazuje kot neuspešna.

TP delujejo kot specifični inkubatorji (valilnice) za podjetja visokih tehnologij, s tem da je inkubacijska doba za ta podjetja - predvsem še za podjetja IT - navadno krajša kot za podjetja tradicionalnih sektorjev. Osnovno načelo za pritegovanje primernih podjetij v tehnološke parke je načelo "učeče se organizacije" ( learning organisation). To so podjetja, ki stalno in sistematično uporabljajo učenje in raziskave na vseh ravneh in področjih za izboljševanje svojega poslovanja. Označujejo jih tudi kot "tehnološka podjetja", zanje so značilni visoka osredotočenost znanja, ki ga opredmetujejo v izdelkih in storitvah, visoka ustvarjena dodana vrednost, hitra rast in mednarodna tržna usmerjenost. Izkušnje kažejo, da so takšna podjetja še maloštevilna, kar še posebno velja za mala in srednja podjetja, ki so sicer glavna ciljna skupina tehnoloških parkov. Ustanova tehnoloških parkov je napredna in umetelna (sofisticirana), zato je v sedanjih razmerah le malo podjetij, ki bi bila zainteresirana - in primerna - za nameščanje v njih.

V EU velja načelo, da je TP smiselno ustanoviti na območju h kateremu teži vsaj 300.000 prebivalcev; prvi pogoj je dobra in vsestranska infrastrukturna opremljenost območja, bližina univerze ali večje multinacionalne družbe.

Panožno usmerjeni tehnološki centri (za razliko od "pravih" tehnoloških parkov) navadno nastajajo na pobudo panožnih združenj in države, ki financirajo njihov zagon - vir financiranja so lahko tudi sredstva skladov EU. Povezujejo v mreže, znotraj katerih izmenjujejo znanje in sodelujejo pri evropskih projektih. Ti centri so tržno usmerjeni, t.j. svoje dejavnosti tržijo podjetjem - članom, kljub temu pa le-tem znatno pocenijo nekatere poslovne dejavnosti (razvoj novih izdelkov in tehnologij, trženje, izobraževanje - le-to je v večini primerov ena od najpomembnejših dejavnosti teh centrov) in s tem dvigujejo njihovo konkurenčno sposobnost. Ker so to samostojne ustanove - tudi nameščene izven podjetij - niso obremenjene z dnevno operativnim delom in se zato laže posvetijo svojim temeljnim dejavnostim. V njih so zaposleni dobri kadri. Ti centri s svojimi storitvami omogočajo, da v času splošne usmerjenosti k dejavnostim naprednih tehnologij tudi delovno intenzivne panoge ostajajo konkurenčne.

Viri financiranja parkov so javni, zasebni ali "evropski". Državne subvencije navadno dobivajo le tehnološki parki javnega značaja, zasebni pa ne.

1.3. Podjetniški inkubatorji in poslovne cone

Podjetniški inkubator (PI) je organizacija, ki podjetnikom pomaga uresničevati nove podjetniške zamisli. [2] Nudi jim poslovne prostore, infrastrukturno opremljenost in razne storitve, med katerimi po pomenu izstopa podjetniško svetovanje. Ko novo podjetje, po premagovanju začetnih ovir "shodi", zapusti inkubator in začne poslovati samostojno. Inkubatorji so se v razvitem svetu uveljavili kot eden najbolj učinkovitih sredstev za pospeševanje malega podjetništva in s tem zaposlenosti in gospodarske rasti. V njih tako lahko celo diplomanti takoj začnejo uresničevati svoje podjetniške zamisli, skoraj brez začetnega kapitala. Pri PI gre torej za nudenje podjetjem tako "trdih" kot "mehkih" poslovnih dejavnikov (fizične osnove in vrsta storitev).

Poslovne cone so komunalno in infrastrukturno urejena zemljišča, namenjena izgradnji poslovnih objektov. Glede na osnovni namen se delijo v obrtne in industrijske cone, oziroma v proizvodne in storitvene cone - možne so tudi razne kombinacije namembnosti. Poslovne cone so namenjene predvsem malim in srednjim podjetjem in so v sedanjih razmerah osnovno in najbolj razširjeno sredstvo lokalnih skupnosti za pospeševanje lastnih domačih podjetniških naložb, kot tudi za pritegovanje zunanjih podjetnikov in s tem tudi njihov najpomembnejši poseg za pospeševanje lokalnega gospodarskega razvoja in zaposlenosti. Lokalna skupnost da navadno na razpolago zemljišče kot svoj prispevek, lahko prispeva tudi pri infrastrukturnem opremljanju, za kar navadno oblikujejo posebno telo (konzorcij in podobno ob sodelovanju države, regionalne razvojne agencije ipd.). V sklop ponudbe neke cone lahko spadajo tudi fazno dograjeni poslovni objekti; njihova izgradnja pa je lahko tudi v režiji podjetij, ki bodo v njem delovala. Ker gre pri poslovnih conah v prvi vrsti za ponudbo fizičnih ("trdih") dejavnikov (prostor in oprema) je z vidika podjetnika predvsem pomembna čim nižja cena komunalno opremljenega zemljišča, oziroma poslovnega prostora, kar je zato glavni vidik "konkurenčnosti" neke cone, čemur se pridružujejo nizke dajatve za komunalne storitve (subvencioniranje komunalnih prispevkov), subvencionirane obrestne mere za posojila (jamstvene sheme). V ta sklop spadata tudi ugodna prometna dostopnost (avtocestni priključek, industrijski tir) in energetska infrastruktura (elektrika, plin), širše pa geotransportna lega.

2.  TEHNOLOŠKI PARKI IN SOSRODNE POBUDE V SLOVENIJI IN NA PRIMORSKEM

2.1. Slovenija - splošno

Razmišljanja o ustanavljanju TP so se v Sloveniji začela javljati po prehodu na nov gospodarski sistem po l. 1988, predvsem pa še po osamosvojitvi, v zvezi s težnjami po vključevanju univerzitetno-raziskovalne sfere v preobrazbene postopke slovenskega gospodarstva. Pravilnik sprejet na začetku devetdesetih let na tem področju poleg TP uvaja še kategoriji centrov za prenos znanja (tehnoloških centrov) in razvojnih jeder (instrumentalnih centrov). Razvojna jedra naj bi oblikovali v gospodarskih podjetjih, v katerih že obstajajo raziskovalne enote, oziroma institut. Centri za prenos znanja naj bi nastajali v okviru višješolskih in raziskovalnih zavodov, z združevanjem raziskovalnih znanj in opreme, na način da bodo laže dostopni gospodarstvu. TP pa naj bi bili - po namerah pravilnika - nekakšne krovne ustanove za razvoj tistih tehnoloških centrov, ki že dosegajo pogoje za prehod na podjetniško dejavnost. Podobno kot razvojni inkubatorji bi nudili ugodno okolje za nastajanje in delovanje podjetij, zasnovanih na naprednih tehnologijah. Bistveno pri tem naj bi bilo združevanje raziskovalcev sorodnih raziskovalnih interesov, s čimer bi se ustvarila potrebna kritična raziskovalna masa, ki bi bila povezana z gospodarstvom. Ti projekti naj bi bili kot eno od sredstev nacionalne razvojne strategije deležni pomoči pristojnega ministrstva. Po prvih zamislih naj bi TP oblikovali ob obstoječih univerzitetnih središčih - v Ljubljani, Mariboru in v Kranju.

Dejansko sta prva TP nastala v Mariboru in Ljubljani, kar je bilo institucionalno omogočeno z reorganiziranjem raziskovalnih institutov v javne raziskovalne zavode in z odcepitvijo tistih raziskovalcev, katerih delovanje je bilo že dotlej pretežno tržno usmerjeno. Tretji TP je precejšnjim časovnim razmakom začel nastajati na Goriškem po l. 2000. V teh TP je na začetku l. 2002 delovalo 67 podjetij.

2.2. Primorski tehnološki park

Zamisel o ustanovitvi tehnološkega parka na novogoriškem območju se je porodila še pred odcepitvijo občine Šempeter-Vrojba od novogoriške občine. Predvsem občinska razdelitev je vplivala na to, da sta bila v drugi polovici l. 1999 ustanovljena kar dva tehnološka parka: Primorski tehnološki park d.o.o. Nova Gorica in Mednarodni tehnološki park Plejade d.o.o. na območju MMP Vrtojba (občina Šempeter-Vrtojba). Glavni pobudnik ustanovitve "novogoriškega" TP je bila zasebna visokošolska ustanova Politehnika, soustanovitelji pa Mestna občina Nova Gorica, podjetji Iskra Avtoelektrika Šempeter in Elektro Primorska Nova Gorica in Slovenska razvojna družba (kot predstavnik države). Edini ustanovitelj "šempetrskega" TP pa je bila matična občina. Zaradi neracionalnosti podvajanja in ob vplivu pristojnega ministrstva je bil l. 2000 šempetrski TP priključen novogoriškemu.

V tem času primorski TP rešuje problem svoje fizične namestitve. Kot najprikladnejša rešitev se je izkazala obstoječa stavba nekdanje Primexove proste cone na območju MMP Vrtojba. TP je stavbo, vredno okoli en milijon € odkupil, s tem da sta plačnici obe občini in to pretežno na kredit - 30 odstotkov kupnine naj bi prispevalo pristojno ministrstvo. Za preureditev stavbe bi bila potrebna nadaljnja sredstva v višini več milijonov €. Dva projekta Phare, izvedena v l. 2002 za to namenjata okoli en milijon € - za črpanje teh sredstev pa bi bilo potrebno lastništvo zgradbe prenesti na obe občini (Phare projekti so namenjeni predvsem javnemu sektorju), pri čemer prihaja do institucionalno-političnih zapletov. V sedanjih improviziranih prostorih primorskega TP sicer deluje sedem podjetij.

2.3. Program In Prime - Inovacijski preboj primorske regije

TRŽAŠKO RAZISKOVALNO OBMOČJE IN MOŽNOSTI SODELOVANJA S SLOVENIJO

(Povzetek članka, objavljenega v IB-reviji - UMAR, št. 12/1994, str. 46-55.)

POVZETEK

Tržaško Raziskovalno območje (Area di ricerca) se je v dobrih desetih letih obstoja razvilo v enega od vodilnih italijanskih znanstvenih in tehnoloških parkov, obenem pa postaja najpomembnejši znanstveno-tehnološki park v širšem srednjeevropskem sosedstvu Nastanek Raziskovalnega območja so omogočili Osimski sporazumi, Območje naj bi dopolnjevalo skupno prosto cono, zato je tudi nameščeno tik ob meji s Sloveniio. Glede na takšen izvor Raziskovalnega območja je že v osemdesetih Ietih prihajalo do zamisli o možnih (institucionalnih) oblikah sodelovanja s Slovenijo. V članku je - v okviru širše vizije o Trstu -mestu znanosti - opisan dosedanji razvoj Raziskovalnega območja, njegovi obstoječi in načrtovani projekti ter njegove ambicije po mednarodnem sodelovanju. Opsano je tudi dosedanje sodelovanje s Slovenijo, ki je omejeno na nekatere znanstvene kroge. Glede na potrebe Slovenije – in drzav SrednJe in Vzhodne Evrope - po ustanavljanju tehnoloških parkov in sploh po tehnološkem posodabljanju njihovih industrij, avtor v članku podaja svoje poglede o možnih oblikah velikopoteznejšega sodelovanja Slovenije z Raziskovalnim območjem. Pri tem avtor razvije širšo vizijo o ustanovitvi tehnološkega parka za SrednJo hi Vzhodno Evropo ter ožjo vizijo o slovensko-italijanskem obmejnem tehnološkem parku.